Miro
Pridružen/-a: 15.03. 2009, 18:57
Prispevkov: 149
|
 Objavljeno:
08 Dec 2009 12:57 |
  |
Malokdo ve, da je na Rdeči seznam slovenskih rib uvrščen tudi krap, Cyprinus carpio (samo prostoživeča oblika); ima oznako E (Endangered) ; Ur.l.RS., št.57/93 , 61/93, in 69/00 - priloga 7 . Na Rdečem seznamu ogroženih vrst v svetovnem merilu ima sicer oznako IUCN DD ver 2.3 (1994) - (Data deficient- premalo podatkov) , a številni strokovnjaki svarijo, da je dejansko kritično ogrožen, praktično tik pred izumrtjem ! Pri nas ga najdemo samo še v reki Muri.
Kritično ogrožen avtohtoni divji krap - E!
Po krapu ima ime celoten red in družina krapovcev z nekaj sto vrstami (Cypriniformes - Cyprinidae), razširjen je po vsemu svetu in je najbolj razširjena sladkovodna riba, najdemo ga na vseh celinah, razen na Antarktiki. Nastopa pa v 2 oblikah : divji in gojeni .
Divji krap, ki prvotno živi v tekočih vodah, ima podolgovato, vretenasto , bočno stisnjeno telo in je na prvi pogled bolj podoben klenu ali pa belemu amurju , za razliko od gojenega krapa, ki naseljuje stoječe, blatne vode in ima precej višji trup od naravne oblike. Poleg evropskega divjega krapa, Cyprinus carpio carpio, Linnaeus 1758 poznamo še azijskega črnega krapa, C.c. haematopterus iz reke Amur in azijskega zelenega krapa, C.c. viridiolaceus, ki prvotno živi v rekah Vietnama in zahodne Kitajske. Naš divji krap ima na glavi zelo velika, končna usta z 2 paroma, to je štirimi bolj ali manj kratkimi brki. Ustnice so debele, mesnate, rumene barve ; spodnja je pogosto krajša. Telo pokrivajo velike, enakomerne luske, pobočnica je ravna, vzdolž nje se pojavljajo lahko temnejše pege. Barva telesa je odvisna od okolja, na splošno je hrbet temnejši, modrikasto zelen, boki so rumenkasti, trebuh je rumen do bel. Evropski divji krap izhaja iz reofilne divje populacije iz območja donavskega porečja, tu ga "na papirju" ščiti zakon. Divji krap raste precej počasneje od umetnih pasem, spolno dozori v 3. - 4. letu . Drsti se pozno spomladi med rastlinjem, kamor samica odloži do 700.000 lepljivih iker . Optimalna temperatura zanj je med 15°C - 18°C. Hrani se z vodnimi rastlinami in nevretenčarji v blatu. Živi zelo dolgo, dočaka okoli 45 let (izjemoma do 100 let, rekorder je okrasni japonski koi krap, ki je dočakal 223 let), samo danes take primerke, težke do 60 kg in velike 120 cm, najdemo samo še v kakšnem javnem akvariju.
Glavni vzroki ogroženosti avtohtonega divjega krapa so poleg onesnaženja voda (težke kovine, hormonski motilci ipd.) in hidroregulacij, s katerimi so uniči drstišča ter ilegalnega krivolova tudi genetsko "onesnaženje" z gojenimi oblikami umetnih pasem , ki jih ribiči vlagajo v naravne vode. Biologa Meta Povž in dr. Boris Sket sta napisala ("Naše sladkovodne ribe") : "Divja oblika krapa je danes ena najbolj ogroženih rib pri nas in v Evropi. Danes se kot varstvo krapa uvaja vlaganje gojenih oblik, kar pa je z naravovarstvenega stališča prej negativno, kot pozitivno. Divji krap je s tem še bolj ogrožen." Z vnosom invazivnih tujerodnih vrst rib pa ni ogrožen samo genom divjega krapa, z njimi prihajajo zadnja leta v naravo tudi invazivni, pogubni paraziti krapov, ki predstavljajo trenutno največjo grožnjo obstoju divjega krapa (virusi, rikecije, bakterije, kožni in škržni sesači ipd..). Posebej nevaren je koi herpesvirus (KHV), ta epidemija je še bolj nevarna za divje krape in se je v nekaterih evropskih državah že pojavila v naravnih vodah. Letos je evropska komisija 1. maja sprejela posebno zaostreno zakonodajo glede uvoza okrasnih japonskih koi krapov (EU Commission 2003/85 , pri katerih se je pojavil mutiran smrtonosen virus spomladanske viremije krapov (SVC). Učinkovito vrastvo krapa bi bilo možno le z osnovanjem rezervatov, kjer je ribolov prepovedan.
Divji krap
Nekaj povsem drugega pa so številno umetno vzgojene pasme gojenega krapa, ki so nastale s pomočjo številnih naravno in umetno povzročenih mutacij in selektivnih metod križanja . Gojili so ga že stari rimljani 400 let pred našim štetjem. Pri nas poznamo 4 pasme : goliče (so brez lusk) , maloluskinarje, luskinarje in veleluskinarje. Po svetu pa jih je precej več in se med seboj razlikujejo tudi po številu kromosomov in drugih lastnostih. Filogenetske analize so pokazale recimo , da nemški zrcalar in ruski "raztreseno luskasti zrcalar" spadata v 2 različni podvrsti, C. carpio carpio in C. carpio haematopterus . Torej ima gojeni krap različne prednike : nemški zrcalar je bil udomačen iz evropskega divjega krapa podvrste C. carpio carpio in ruski "raztreseno luskasti zrcalar" izvira iz azijske podvrste iz reke Jangce (Zhou, Wu, Ye, Tong : Genetic Divergence Between Cyprinus carpio carpio and Cyprinus carpio haematopterus as Assessed by Mitochondrial DNA Analysis, with Emphasis on Origin of European Domestic Carp; Genetica - IX/ 2003) .
Na svetovno znanem internetnem katalogu rib Fish Base obravnavajo umetno obliko krapa tudi za Slovenijo (poleg 140 držav, kamor so ga "vsejali") kot "alien" vrsto - tujerodno invazivno vrsto. Gojeni krap je uvrščen med 100 najbolj invazivnih tujerodnih vrst na svetu - na zloglasno "100 of the Worst" : http://issg.appfa.auckland.ac.nz/database/species/search.asp?st=100ss&fr=1&sts=sss !
Gojeni krap
Kot riba za gojenje za hrano in kot okrasna riba je bil uvožen v večino sladkih voda na svetu, kjer pa se je kmalu pokazal njegov izjemno poguben vpliv na avtohtono okolje in se marsikje, posebej v Avstaliji, ZDA in ponekod v Aziji in Oceaniji borijo proti njemu kot najhujšemu škodljivcu ("pest"), ker se hitro in nekontrolirano množi in izpodriva druge avtohtone, pogosto ogrožene vrste, ne samo rib, amak tudi številnih drugih vrst, tako ratlinskih, kot živalskih. Ker koplje po blatu, zmanjša vidljivost v vodah in tako škoduje posredno in tudi uničuje vodno rastlinje, ikre in nevretenčarje neposredno. Kot akvarist moram še posebej poudariti, da je krap glavni krivec za izginotje (ex) kar nekaj endemičnih rib, recimo na Madagaskarju in Indoneziji. Po svetu vlagajo neznanske napore in astronomske vsote denarja, da bi to nevarnost zatrli, a dokaj neuspešno : za boj proti krapu se uporablja ribje strupe, elektrolov, mreže in posebne pregrade, pa tudi vlagajo roparske vrste rib, kot so ščuke in vrste roparskih ostrižev. Ravno tak, pogosto napačen boj ima pogosto še bolj tragične in pogubne posledice na ogrožene vrste vodnega življenja in bogastvo biodiverzitete.
Problem ogrožanja divjega krapa od gojenega je na las podoben vsem bolj znanemu primeru ogrožanja naše avtohtone soške postrvi zaradi od drugje vnesene potočne postrvi v povodje Soče ! Ni jasno, zakaj se tudi tu strokovnajki in ribiči podobno ne angažirajo? Cel svet se že zaveda problema invazivnih alohtonih vrst, sprejemajo se deklaracije in zakoni, plačujejo se projekti za revitalizacijo naravnih biotopov. Pri nas pa smo po mentaliteti še nekje v sredini prejšnejga stoletja ali pa se gremo pogubno amerikanizacijo in komercializacijo ribištva. Pri nas se nekateri ribiški "strokovnjaki" celo pritožujejo,da se gojeni krap še premalo vlaga v t.i. "športne vode", zadnja leta pa je tudi postal zelo popularen ribolov na velikega krapa z "boiliji", kar daje velike zaslužke trgovini s športno opremo, dejansko pa gre za povrh še za onesnaževanje že tako obremenjenih voda s tonami umetnih krmil ! Ribiči se obnašajo, kot da je celoten vodni ekosistem v Sloveniji "navadna ribogojnica" . Problem vlaganja gojenih krapov v vode je tudi v tem, da zaradi malomarnosti pridejo skupaj s krapi v naravne vode tudi druge "plevel" tujerodne vrste, kot so srebrni koreselj (Carassius auratus gibelio) - izjemno agresivna invazivna vrsta, sorodnica vsem bolj znane zlate ribice (C.a. aurtaus), beli amur (Ctenopharyngodon idella), psevdorazbora (Pseudorasbora parva), ameriški sončni ostriž, ameriški somič in druge, ki delajo dodatno strahovito škodo med domačo favno in floro. Kljub temu, da je gojenje in vnašanje alohtonih vrst v naravo pri nas po zakonu prepovedano. Namesto da bi vrnili stanje naših voda v bogato stanje, kakor je bilo to še pred 2. svetovno vojno, se izvaja popolna degradacija naših vodnih ekosistemov s pretiranim ribolovom in vlaganjem "alien" športno zanimivih vrst. Smo država, ki je imela izjemno biološko raznolikost, eno največjih na svetu, a drvimo v katastrofo in uničenje tega nacionalnega bogastva zaradi neosveščenosti (ne)odgovornih .
Bojan Dolenc
Članek je objavljen v reviji MOJ PES - 12 v rubriki ogrožene vrste na Slovenskem
V tej številki sta tudi članka FOSFATI V AKVARIJU in ZELENI LEGVAN
.
Lp Miro |
|
|
